Članek je prevod originalnega članka iz strani https://www.freedivewire.com/the-terribly-wrong-image-of-freediving/

Potapljanje na vdih je šport za ljudi, ki si želijo umreti. Šport za adrenalinske odvisnike, ki se radi igrajo s smrtjo. Šport za tiste, ki radi hodijo po robu. To so najpogostejše asociacije, ki jih imajo ljudje, ko je govora o potapljanju na vdih. Ali so upravičene?

Spodaj se nahajajo štirje izmed desetih zadetkov, če v Google vpišemo “freediving risks” (angl. tveganje pri potapljanju na vdih)

Članki, ki v naslovih vsebujejo besede nevarnost, adrenalin ali tveganje, so na spletu aktualni in velikokrat brani zgolj zaradi svoje udarnosti. Seveda se poraja vprašanje ali so resnični.

Ljudje, ki se ne potapljajo na vdih, običajno dojemajo potapljanje na vdih kot šport, ki privlači posebneže in adrenalinske odvisnike, ki se radi izpostavljajo nevarnostim. Na drugi strani potapljači na vdih pri opisovanju tega športa radi uporabljajo besede kot so: mirnost, sproščenost, odkrivanje samega sebe, … Podvodni lovci včasih govorijo o vznemirjenju, ko med zadrževanjem diha ujamejo ribo, a prav tako o mirnosti podvodnega sveta.

Razlika je pomembna, saj se glede na to, kako javnost dojema potapljanje na vdih, pojavijo možnosti treninga, klubske zavarovalne police itd. Zakaj ta razlika v dojemanju športa sploh obstaja?

Potapljanje na vdih pritegne največ medijske pozornosti, ko nekdo poizkuša postaviti nov svetovni rekord. Vzemimo primer Willa Trubridga in njegov lanskoletni poskus potopa na globino 102 m. Novozelandski Herald in BBC sta pokazala veliko zanimanja zanj, prav tako pa je bil dobro oglaševan s strani njegovih sponzorjev Steinlagerja, Suunta in drugih.
Prav tako je na socialnih omrežjih veliko pozornosti namenjene potapljanju na vdih pod ledom.

Čeprav imamo sedaj stroge varnostne protokole za poskuse doseganja svetovnih rekordov, fokus v medijih pri potapljanju na vdih ostaja na nevarnostih kot sta izguba zavesti in utopitev. Včasih je potapljanje na vdih opisano kot “ples s smrtjo”, pri čemer dvomim, da se potapljači res počutijo tako.

Guillaume Nery, ki se je zaradi napake organizatorjev (AIDA svetovno prvenstvo 2015) potopil 10 metrov globje, kot je želel, je kasneje dejal: “Počutil sem se, kot da se organizatorji igrajo z mojim življenjem.” Kaj takega zagotovo ne bi izjavil nekdo, ki rad “pleše s smrtjo”. Vendarle, senzacionalnost in poudarjanje tveganja se prodaja.

Kljub tovrstnemu slovesu, se nas večina ne potaplja zelo globoko z namenom, da bi podirali rekorde in se ne potapljamo pod ledom. Prav nasprotno se večinoma potapljamo manj kot 25 m globoko v čistih in toplih vodah, brez da bi prestavljali svoje meje. Vendar, koliko ljudi sliši za to?

Tisti, ki se potapljamo “normalno”, smo redko v novicah. Posledično javnost komaj ve, da obstajamo oz., da obstaja tudi tak način potapljanja na vdih. Splošna percepcija je, da se želimo vsi potapljati globoko, da tvegamo izgube zavesti in živimo na robu. Kako torej lahko spremenimo to miselnost?

Nekateri potapljači na vdih so nedavno začeli dvomiti v pravila AIDA tekmovanj. Pravijo, da je preveč izgub zavesti, ki kvarijo podobo tega športa. Morda je res. Če javnost ne bi nikoli videla “blackouta”, bi se vtis o nevarnosti zagotovo spremenil. Vseeno menim, da je odgovornost tudi deloma naša.

Ko govorimo o potapljanju na vdih, bi morali ciljati na to, da ljudje izvedo, da izguba zavesti ni običajna in da med potapljanjem tega niti ne pričakujemo. Bolje rečeno, pripravljeni smo na najslabši scenarij, a se potapljamo z mislijo na najboljše. Tveganje zmanjšujemo s poznavanjem varnostnih protokolov in potapljanjem znotraj svojih zmožnosti. Pristop je podoben kot pri kajaku, plezanju, kolesarjenju in ostalih športih.

Samo kot zanimivost: V Whistler MTB parku so leta 2009 tekom petih mesecev sledili 2000 kolesarjem. V tem obdobju se jih je poškodovali skoraj 50 %. Od tega je bilo 108 poškodb, ki so ogrožale življenje in/ali okončine. V kolikor “pogooglam” tveganja gorskega kolesarjenja najdem študije, ocene tveganja in članke o zmanjševanju tveganja. Nobenih izjav v stilu “Smrtno nevarno tveganje bdi nad vznemirljivostjo gorskega kolesarjenja” ali “Grozljiv davek gorskega kolesarjenja.”

Da, izgube zavesti se zgodijo. Da, treniramo z namenom, da bi držali dih dlje časa. Vendar pa to ne pomeni, da zanemarjamo svojo varnost ali da smo vsi adrenalinski odvisneži.

 

 

 

 

Pin It on Pinterest

Share This