V preteklih dneh sem na internetih zasledil, da se indonezijska vlada odloča, ali bi za eno leto zaprli narodni park Komodo z namenom, da se naravni habitat na otokih obnovi. Bojda naj bi se velikost in število najbolj znanega prebivalca teh otokov, komodoškega varana, zmanjšalo. Omejili naj bi samo izhod na kopno, medtem ko bo potapljanje in snorkljanje v vodah parka še vedno dovoljeno. To lahko predstavlja za vas večjo oviro, v kolikor ste planirali potovanje v te konce sveta, a je Komodo vseeno destinacija, ki se jo splača ogledat, tudi če vam izhod na kopno ni dovoljen.

V letu 2018 sva, skupaj s punco Natašo, odšla na 3-tedensko vandranje po JV Aziji in Komodo je bil eden izmed ciljev tega potovanja. V Indoneziji sem med leti 2015 in 2017, preživel kar nekaj časa, vseeno pa na Komodu še nisem bil.

Po enotedenskem vandranju po Baliju sva odletela v Labuan Bajo (otok Flores, ki je izhodiščna točka za izlete na Komodo) in to z letasko družbo, ki ni imela enega dobrega reviewa, alternativa pa prav tako ni bila dosti boljša. Vsaj ne v tem cenovnem razponu. Polet je minil brez zapletov razen enourne zamude, kar pa v tem delu sveta za notranje lete ni praktično nič. Akademskih četrt. Tik pred odhodom na tridnevno raziskovanje nacionalnega parka Komodo pa presenečenje. Lastnica jadrnice, pri kateri sva rezervirala LIVEABOARD, naju je obvestila, da bova imela celo jadrnico povsem zase! Wait what? Izkazalo se je, da je skupina “scubašev” odpovedala in tako smo se na pot podali midva, najin “osebni” vodič in 4 članska posadka.

Sledile so idealne razmere. Voda: 30 stopinj celzija, globina: max 10m, vidljivost: 25+ metrov. Brez valov, brez tokov, predvsem pa brez LJUDI. Ni tečnih kitajcev, ki hočejo narediti selfi z vsako stvarjo,  brez glasnih američanov, kjer je vse tako AWESOME in COOL, da se sliši do Norveške. MIR. Mir in čas za opazovanje moren, skatov, sip in ostalih ribic vseh oblik in barv. In nova lokacija, tokrat z želvami. Zvečer smo prenočevali pod zvezdami, naslednji dan pa je sledilo novo snorkljanje, kjer se je Nataša najprej navdušila nad “Nemoti”, a favoritke so bile skupinice majhnih fluorescentno modrih ribic. “A me boš slikal? A si jih slikal?” Nimam pojma, kaj so za ene. Kakorkoli po potopu, vsakič je trajal nekje med 1,5 do 2 uri, nama je Ludovic, najin vodič, francoz, ljubitelj kuščarjev, objasnil kaj vse smo videli, in o vsakem primerku par “fun factov”.

No naslednji dan smo šli najprej zjutraj gledat varane, na otok Rinca. Varani so na večih otokih in ne samo na Komodu, po katerem imajo ime. Pridemo do koče od rangerjev in tam je polno varanov, ki so bili povsem leni, saj je bilo zgodaj zjutraj in se še niso segreli, da bi bili sposobni česa več kot poizkusa dvorjenja samici. No tudi ta del je izpadel hudo štorasto. Nakar naju vodič z nasmeškom povpraša, če želiva z varanom narediti selife. Baje je to velik hit pri Kitajcih. Sva se odločila, da je varna razdalja edina pametna poteza pri plazilcu, katerega ugriz je tako bakterijsko bogat, da je edino zdravilo amputacija. Brez milosti. Vseeno sem vodiču omenil, da ne vidim razloga, da bi takšnim turistom preprečili fotkanje, saj potem Darwin poskrbi za njih. Je bil kar presenečen. Očitno ne pozna Darwina.

O ostalem na Komodu vam ne bom kaj dosti razlagal, ker je tako kičasto, da je že preveč kičasto. Bom raje dodal slikce z opisi. Povem še, da je bil najin vodič super, s svojimi zgodbami in prigodami ter poznavanjem morskih živali in ostalega življenja v JV Aziji, vsa mesta potapljanja je prilagodil nama in se izogibal obljudenim točkam. Prav tako hvalim ladjo in posadko. Hrana preprosta in dobra. Cena križarenja: vredno vsakega €. 

Naj se navežem še malo na članek z začetka. Ali obiskati Komodo, tudi če se bo prepovedal vstop na kopno in komodoškega varana ne bo mogoče videti iz oči v oči? (Čeprav občasno plavajo med otoki in ga lahko srečate v vodi 🙂 ) Definitvno, zame in Natašo je bil pravi zaklad pod vodno gladino. Vendar vam močno priporočam, da imate ob obisku Komoda opravljen tečaj potapljanja. V kolikor vam je potapljanje s “flašo” predrago, kar dejansko je, saj vas bo vsak potop stal med 30 – 40 $USD, opravili pa boste vsaj 2-3 potope dnevno in kaj kmalu ste na dodatnih 120 $USD na dan, ali pa če se vam zdi prekomplicirano, potem opravite tečaj potapljanja na vdih oz. freediving tečaj. Z zgolj osnovnim znanjem boste brez problema iskali sipe, lovili florescentne ribice ter manto pogledali od spodaj. Seveda na varen način. Ne verjamete? Nataša se do leta 2018 ni potapljala. Nikoli. Pravi, da tudi samo plavanje ni njeno močno področje. Ker dopusta brez maske in snorkla ni, je pred odhodom opravila začetni tečaj potapljanja in se prvič podala pod indonezijsko gladino. Navdušenje je bilo zelo očitno, še posebej, ko sva zapustila bolj oblegane kotičke. Eno je videti morsko življenje v oceanografih in akvarijh, povsem drugo pa je opazovati želve, morske pse, mante itd. v naravnem okolju. Še dodaten plus: ker med potapljanjem na vdih ne spuščamo mehurčkov, nas imajo živali še nekoliko rajši. Večina se namreč mehurčkom izogiba.

Povezave:
Tidak Apa’ Pa Liveaboard
Ciao hostel Labuan Bajo
Tečaj potapljanja na vdih

Pin It on Pinterest

Share This