Zapisi iz Vzhoda in Juga, no Jugovzhoda

Nekaterim znano, drugim neznano dejstvo je, da sva se v začetku februarja z Natašo odpravila na petmesečno popotovanje po jugovzhodni Aziji. Trenutno se še nahajava na Filipinih, lahko pa strneva vtise najine prve obiskane države – Indonezije. V detajle itinerarija ne bova šla, za te podatke bo potrebno povabilo na pivo.

Po prilično dolgi poti in tranziciji v milijonarja sva preko Dohe in Jakarte prispela v “prečudovito” mesto Sorong, ki je vstopnica za, kot je oglaševan, last diving frontier – Raja Ampat. Qatar Airways in Natašina lounge access kartica sta naredila potovanje udobnejše in bolj “jet settersko”. Po nadaljnjih 2 urah trajekta in 1 uri vožnje s čolnom, za katerega je blejska pletna jahta, sva prispela na otok Kri. Yes, končno na lokaciji in prec na pomolu že vidiš morske pse, ki plavajo v pličaku. Baby shrak – so cute, big shark – not so cute. Podvodno življenje je tukaj res na drugem nivoju, kar sem videl do sedaj, pa sem videl že kar nekaj lokacij. Običajno že house reef ponuja ogromno življenja, potapljaške točke pa so na povsem novem nivoju. Manjkajo edino velike stvari – morski psi kitovci, orke, veliki morski psi, razbitine. Preskakljala sva 3 otoke, nato pa naju je ena tropska bolezen prisilila, da sva odšla nazaj v Sorong. Ker so transferji med otoki prilično dragi, se nisva odločila, da se vrneva nazaj na Raja Ampat, temveč sva odšla na Bali, kjer sva ostala teden dni, preden sva odletela naprej na Filipine.

Otok Kri – pogled iz sobe

pogled iz vrha Kri-ja

Clown triggerfish

Scorpion fish

Nastanitev na Arboreku

Fišiz

Razgled na otočke

Piaynemo

Piaynemo view point

Manta na 2 metra

Vtisi:

Raja Ampat je destinacija, kamor se želiva vrniti čimprej, preden vse pomre in plastika prekrije še ta del sveta. Raznovrstnost živali in rastlin pod vodo je wau, vidljivost dobra. Na enem izmed otokov sva med vsakim snorkljanjem, ki sva ga opravila vsaj dvakrat dnevno, videla vsaj eno manto, morskega psa in skata. Na 3 metre, ne nekje tam v daljavi. Vsak potop!!! Naredila sva tudi 3 potope s scubo, vsak je bil vreden tistih 600.000 rupij . Dva sta bila izvedena profesionalno, eden pa je dodal malo avanturističnega in adrenalinskega pridiha, ko naju je vodič pustil sama, brez boje, na mestu, kjer je polno čolnov na površju, da izplavava, potem ko mi je zmanjkalo (zmanjkovalo) zraka. Zadevo sva rešila BP, vseeno tega ne bi ponavljal, saj je bil še prilično močan tok, ki bi naju lahko malo odplaknil. K sreči sva našla še eno skupino skubašev, s katerimi smo si podelili mesto za dvig. Ni tako drago, kot oglašujejo, dokler se potapljaš iz obale, kar je popolnoma OK. Raziskovanje z liveaboardom ni potrebno. Malo kreativnosti je potrebno pri iskanju sopotnikov, s katerimi si deliš prevoze med otoki, ki so dragi (70 € za 1 uro vožnje). Obenem ti to omogoča spoznavanje ostalih popotnikov, ki so v večini zanimivi sogovorniki. Povprečnemu žepu dostopne namestitve so reeees osnovne. Za 30-40 € na osebo na dan dobiš: jogi na tleh, 3 obroke (včasih večje, včasih malo manj, v splošnem pa okusne) in skupno, zelo špartansko kopalnico. Arborek omogoča raziskovanje otoka in baje najlepše vasi na otočju (10 minut hoje in poznaš vse skrite kotičke), na ostalih otokih je to raziskovanje malo omejeno (beri DŽUNGLA). Komunikacija z domačini je, khm, zanimiva, nikoli ne veš ali kar si se zmenil drži ali ne, zato preveriš dvakrat, trikrat, mogoče tudi šestkrat. Pogajalske veščine so nuja za finančno preudarnost na poti. Kakorkoli, domačini na Raja Ampatu so praviloma ok in se trudijo, da se imaš dobro. Nato pa prideš v Sorong in se soočiš z neotesanci. Težijo, lupijo, so nesramni, se na ulici derejo nate, kot da si čudo iz vesolja. Vem, da večina ni takšna, vendar se zapomniš to manjšino, kar vpliva na splošno vzdušje. Mesto je umazano in polno smeti, ki občasno tudi gorijo, zatorej naj bo mesto zgolj najkrajši možni postanek.

V tem oziru je Bali, kjer sva preživela dober teden bolj “prijazen”. Še vedno plačuješ za “vsak drek”, ampak se mi zdi da so se od leta 2015, ko sem bil tam prvič, umirili – pustijo te bolj na miru, dasiravno si tujec. Ker sva bila na Baliju v nizki sezoni, sva imela ta luksuz, da na turističnih mestih ni bilo gužve, naredila sva še manjši road trip po manj znanih riževih terasah, ki so bile v začetku marca v krasnih odtenkih zelene. No pa dežja je bilo tudi kar nekaj. Brez skrbi, pončo gor in piči dalje. Vozit še vedno ne znajo in promet je kaotičen (kje si še videl, da vklopiš vse 4 smernike, ko greš naravnost čez križišče, da o hitrosti parkiranja in obračanja avtov niti ne govorim – v Ljubljani bi jim nekdo nekaj naredil). Sva pa se dobro in poceni najedla, šla na masažo in opravila nekaj potrebnih nakupov za naprej.

Pod črto… Indonezija nama je pustila mešane občutke. Res se počutiš kot “walking dollar” in vse računajo, vendar na drugi strani, ko imaš individualen kontakt z domačini je OK, predvsem, če še besedo ali dve poveš v Bahasi. Podvoden svet je top in prav zato bova šla nazaj. Imajo pa klasičen problem JV Azije – smeti. In teh je vedno več, državnega načrta, kaj z njimi, pa nobenega.

Ko zaključiva s Filipini, bova pripravila zapis.

Spodaj dodajava nekaj slik z opisi, iz Indonezije.