Drugi mesec najine jugovzhodno azijske turneje je predstavljalo skakanje med otoki osrednjih Filipinov – Visayas Islands. Zakaj so Filipini dokaj user friendly, kaj naju je najbolj pozitivno presenetilo in zakaj v Aziji v kino vedno v zimskih oblačilih, si preberite v spodnjem besedilu.

Po krajšem layoverju v Manili sva na Cebu priletela v jutranjih urah. Za prvi dve noči sva rezervirala neke bungalovčke blizu letališča. Želela sva namreč oddati nekaj prtljage, ki sva jo brez potrebe nosila v Azijo, najinemu scuba inštruktorju Mirotu in njegovi Nataši. Predaja je šla brez težav, nekaj izmenjav izkušenj in kontaktov, predvsem z otoka Panglao, “srečno pot” in greva dalje. Prvi vtis s Cebuja je bil: “Nama bodo vse pobral. Denarnico, telefone, jetra, ledvice. V kateri faveli sva midva?” No ta občutek zelo hitro mine. Krajši sprehod do trgovinice s SIM karticami pokaže, da se ljudem načeloma fučka zate. Popolnoma drugačen vtis kot Indonezija. Nobenih “mister taxi, mister”, skakanje pred tabo “mister you want this” in podobnih scen. Če vprašaš pomagajo, drugače te pustijo samega. Včasih poskusijo pomagat, ampak je zadeva malo “lost with translation”.

V Cebuju sva si čas čakanja zapolnila z ogledom filma Dune II. Oblečena v zimska oblačila sva se pogumno podala proti kinodvorani. 15 ljudi je lahko uživalo v filmskem spektaklu na -14 stopinj celzija. Škoda, ker v kinodvoranah ne simulirajo tudi temperature iz filma za prvovrstno izkušnjo. V tej dvorani bi bilo to skoraj nujno.

Sledil je nočni trajekt na otok Leyte. Zabava se začne že z nakupom vozovnice. V pristanišče sva prispela 1 uro pred odhodom. Pred Natašo je v vrsti stalo 6 ljudi. Čas nakupa vstopnice? 40 minut. Sledi pregled karte, pristaniška taksa, pregled in štempljanje karte, premik v čakalnico, pregled karte, avtobus do trajekta, pregled karte, namestitev v kabini in še enkrat pregled in trganje karte. Ker zih je zih.

Na Leyte sva se primarno podala zaradi oglaševanega trajnostnega ogleda morskih psov kitovcev, kar se je izkazalo kot delni nateg. Več lahko poveva v živo, na kratko pa je kljub drugačnemu pristopu kot v Oslobu še vedno 16 ljudi preganjalo enega kitovca. Celotna izkušnja bi lahko bila za vse vpletene boljša z le manjšimi organizacijskimi popravki. Nekateri na ladji so bili navdušeni, “amazing, best experience ever”, midva sva bila ravnodušna in razočarana.

Zaradi vetra in posledično večjih valov je snorkljanje na hotelskem reefu odpadlo, zato sva šla na nekaj potopov s scubo, ki pa so bili za razliko od prej omenjenega preganjanja kitovcev, bistveno boljša izkušnja. Dobro organizirano, male skupine in mir v vodi – na mestu potopa je bil prisoten samo čoln najine nastanitve.

V popoldanskem času sva južni del otoka raziskovala z motorjem in kot prava Slovenca, sva prec našla en manjši hrib, kamor sva lahko zlezla. Na tem mestu lahko omenim glavno razliko med naključnimi Filipinci in Indonezijci. Iščeva neke slapove. Google maps pravi levo, ceste ni, gledava navigacijo. Pride starejši ata in nama pove, da naju bo do slapov peljal nek najstnik (cca 12 let). Motor pustiva kar tam, saj je na kandelabru CCTV kamera. Top. Gremo peš skozi…. zanimivo sosesko in pridemo do nekih slapov, na poti pa poberemo še enega mulca, starega cca 8 let. Med vračanjem do motorja razmišljava, kako jima dati napitnino. V žepu imava samo 500 pesosov (10 €), kar nama zdi malo veliko, manjšega pa nič. 4 pesose mogoče. In razmišljava o opcijah, kje zamenjati denar, nakar naju dostavita do roba vasi (3 minutke do motorja) in najprej izgine en otrok, nato jo domov pobriše še drug. In ostaneva tam… in si misliva WTF?!?! Noben ni želel ničesar od naju. Ne pesa, ne evra. Pozitiven vibe, skratka.

Naslednji cilj je bil Bohol z bližnjim Panglao-m. Na panoramski vožnji z lokalnim avtobusom in škripajočem romanju s tuk-tukom se počutiva varno, saj je Jezus povsod prisoten in Bog spremlja vsakogar. Psalmi iz svetega pisma na vseh tuk-tukih so le eden od znakov filipinske resne pripadnosti katoliški veri, a sva istočasno izvedela, da z verskega vidika ni hudo, če občasno koga ustrelijo. Baje se da s spovedjo in nekaj denarja vse rešit. Kakorkoli, našla sva si prijetno slovensko družbo. Najprej sva se družila in potapljala z Matjažem, ki na Filipinih živi že 12 let, potem pa sva na kopnem ob hrani družbo delala še Viti, ki je pridno trenirala feediving. Morsko življenje je ponudilo par lepih vtisov (#poglejtevideo), Bohol pa sva zgolj ošvrknila na dnevnem izletu, a vseeno uspela postaviti na laž trditev, da se med čokoladnimi hribčki ne da hodit (bila sva sama seveda), navdušila sva se nam malimi tarsierji in dopolnila rekreacijo z veslanjem blizu okoli Loboca. Lekcija dneva, večina turistov noče hodit peš niti par metrov. Za uspeh si štejeva tudi najdbo kave za 37 pesosov (60 centov) v verigi “street coffee” postojank, ki vsi prodajajo 4-6 vrst kave. Ni presežek, ampak sede.

Sledilo je prijetno presenečenje v obliki otoka Siquijor. Tolk nama je bilo fajn, da sva iz načrta izključila obisk Moalboala in rajši na Siquijorju ostala cel teden. Ravno prav velik otok, da ga z motorjem obkrožiš v enem dnevu, a dovolj pester: obiski jam, snorkljanje z barakudami, dostojna hrana (predvsem za Filipine) in pa seveda slapovi. Tokrat sva se pustila tudi vodit po otoku (po spletu sreče sva bila sama z vodičem) in uspela videt manj znane, a prav zabavne in zanimive kotičke. Da ne bi bil otok preveč popoln, sem na urejeni in plačani plaži stopil na neko plastično cev in si na stopalu uredil ravno prav veliko ureznino, da so morale zadnje dva dni vodne aktivnosti počakati – predvsem, ker sva naprej imela planiran potop s thresher sharki.

Malapascua je bila tako potapljaški vrhunec Filipinov. Po 10 urah nočnega trajekta, štiriurnem avtobusu in krajši vožnji z ladjico sva priromala na edino mesto na svetu (baje?), kjer se jih da videt že na 20 metrih. Naslednje jutro budilka 4.15. Zbor 4.45, ladjica krene 5.00. In splača se zbudit tako zgodaj. Cca 45 minutni transfer ob sončnem vzhodu. Že to ne razočara, potop pa je sploh “trgal gate”. V 1 uri smo videli cca 15 morskih psov mlatilcev (hecen prevod), ki mirno plavajo okoli potapljačev in občasno tudi med njimi, na vsega pet metrov. Sledil je še en potop na drugi lokaciji, kjer naj bi srečali (ali pa tudi ne) tiger sharke, kar se žal ni zgodilo, smo pa med čiliranjem zmotili enega kar velikega white tip reef sharka, ki je panoramsko ležerno odplaval mimo nas.

Velikonočni vikend, ki je na Filipinih res big deal, naju je zmotiviral za zgodnji odhod proti Cebuju, saj takrat ljudje istočasno obstojijo (stvari so zaprte) in obenem množično romajo na obiske k družinam (razprodani trajekti). Zadnji večer sva našla dobro craft pivo, zadnji dan pa sva obiskala še kip posvečen Lapu-Lapu-ju, lokalnemu poglavarju, ki je odgovoren za smrt Magellana – model NI obplul celega sveta! Lapu-Lapu je rekel, nope, Špancem se ne klanjam in je šla 8-članska ekspedicija na kopno rakom žvižgat.

Pod črto: Prijazni ljudje, pretežno slaba lokalna hrana in solidno podvodno življenje. Začeten šok nad “stanjem arhitekture” je lahko res velik, če prideš prvič iz Evrope v Azijo oz. po daljšem času, ampak hitro ugotoviš, da videz vara. Prilično in presenetljivo drago, predvsem hrana, pa še kar slaba je. Rib na meniju skoraj ni, povsod je nek pečen oz. ocvrt piščanec ali pa odojek. Poleg hrane je daleč največji minus stanje njihovih živali. Psi, mačke, kure, krave. Kot prvo, vsi so po naših merilih podhranjeni. Psi imajo praviloma garje ali drugačne kožne neprilike. Petelini imajo vrednost dokler zmagujejo v bojih. Mačke morajo postat omnivori, od mesa ne preživijo. Nekateri se trudijo, na plaži Alona je lokalno društvo baje uspelo pocepit in sterilizirat / kastrirat vse pasje brezdomce. Klinc, ko je otok velik, psov pa mnogo. Če se potepaš z odprtimi očmi, je občasno kar hudo. Dalje. Tako kot v Indoneziji je veliko delovnih mest namerno ustvarjenih, da se niža brezposelnost. Stvari, ki bi jih pri nas uredila ena oseba, tukaj dela pet ljudi, pa še ti zelo slabo. Prav tako imajo občasno težave naredit nekaj proti ustaljeni praksi. Prošnja, kot je “manj ledu”, jih popolnoma zmede. Počutila sva se izjemno varno, kraja je redka (vsaj na najinih poteh). Sam sem na plaži v enem paviljonu pozabil očala, ki sem jih naslednji dan tam tudi dobil, saj jih je “upravnik” pospravil čez noč. Prednost je angleščina, ki jo vsaj približno govorijo vsi. Glede na to, da se jo v šoli učijo od malega, bi sicer pričakoval višji nivo, ampak gre.  Še vedno moraš non stop nekaj plačevat, prav tako vedno “potrebuješ” vodiča. Ah vi belci… nikamor ne znate sami. Vas moramo mi peljat. Včasih ga je treba plačat extra. Pa tudi če te pelje 5 minut daleč.

Vedno, ko se pelješ mimo šole, so otroci zunaj in se igrajo. Mislim, cela šola, ne vem kdaj točno sploh imajo pouk. V zasebnih je baje drugače, ampak na daleč nisva ločila enih od drugih. Umirjanje prometa pred šolo izgleda tako, da na sredo ceste postavijo znak “Slow down” in stvar kao deluje. Smeti je znatno manj kot v Indoneziji, še vedno pa so problem. In seveda jim je uspelo izloviti večino podmorskih bitji, razen v rezervatih. #prevečljudi

All in all. 4 stars out of 5