Vietnam, dežela kjer belci nimamo pojma, vsi predvidevajo da znaš vietnamsko in nikoli ne veš ali si jim “dosadan” ali je to njihova privzeta življenjska nastavitev.

Nekaj prestavljenih letov in samo 3 ure zamude in prispela sva v Vietnam. Ura je 3 zjutraj, in na letališču iščeva taxi, saj Grab-ovcev ni na voljo. Skupaj s še enim parom dobiva taxi do hotela. Hotel je priporočilo kolega, Domna. Preprost, predvsem pa je vse majhno. Majna vrata, ozke stopnice. Imava pa balkon z razgledom na osrednji del Hanoia – old quarters. Prve dni izkoristiva za voden ogled po pajzlih ulične hrane, ki se je izkazal za eno boljših izkušenj – 7 postaj, dobro vodenje modela, ki je bil star 22 let in je ves čas uporabljal frazo “we used to do X, back in the days”. You were not even born back in the days!!! Nato kupiva motor, kar se izkaže za pol smiseln nakup, mogoče bil rent boljši, greva na masažo, obiščeva njihov znan train street (2x – enkrat dopoldne enkrat zvečer), predvsem večerna verzija navduši z vsemi lampijončki, dobila pa sva celo razgled iz prvega nadstropja. Prvi kulturni šok – prisotnost in bližina. Natakar vedno, ko ti poda meni stoji ob tebi, dokler ne poveš svojih želja. Glede na to, da si pomagaš z google translate, da se odločiš kaj boš, to lahko traja nekaj minut, vendar on je ob tebi. Sicer ne zna povedati nič, ampak je pa tam. Enako v trgovinah. Za tabo in ob tebi. Nataša se navdušuje nad trgovinami “Made in Vietnam”, ki so na vsakih 100m, prodajajo pa seveda povsem pristne in legalne Patagonije, North face, itd. No Nataši so všeč nahrbtniki in si kupi 2. Ker zih je zih. Na srečo prodajalci niso preveč vsiljivi in so sprehodi po mestu relativno stressfree, razen seveda prometa. Francozi so jim zgradili pločnike, ki pa seveda niso za pešce temveč za motorje in restavracije. Na poti do Decathlona imava manjšo prometno nesrečo z novim motorjem, saj je bilo olje razlito na cestišču in nas je cca 5 motoristov ležalo kot domine. K sreči samo nekaj odrgnin, motor pa OK.

Ninh Binh

Vlaaaaakk

Hanoi train street by night

Terase v Pu Luongu

Hanoi train street

Kolesanje v okolici Ninh Binha

Naslednji dan začneva z glavnim delom najinega obiska Vietnama – motorbike turo po severnem Vietnamu. Odhod iz Hanoja predstavlja enega najbolj stresnih dogodkov. Pozabite na organiziranje poroke, podpis kredita, menjavo službe, smrt v družini, da ste pilot na Apollu 11 in se ravno spuščate na luno, ne ne, vožnja iz Hanoja ob 7:30. 1 uro samo čakam, kdaj bova na tleh, malo še pod vplivom nesreče en dan prej, na motorju imam borše in še Natašo, ki navigira. Načrt poti: šla sva v smeri urinega kazalca iz Ninh Binha nato na severozahod proti Laosu, severu do Ha Gianga, kjer sva naredila slavni Ha Giang loop, nato pa na vzhod, do meje s Kitajsko in slapov, sledila pa je še dokaj neimpresivna vožnja do jezera Ba Be in nazaj v Hanoj. Skupaj nekje 2200 km. Večinoma sva lokacijo menjala vsak dan, bilo pa je tudi nekaj mest, kjer sva se zadržala 2 – 3 noči. Moto trip ni lahka zadeva. Dolge vožnje dveh na enem 125ccm motorju (Honda Future for the future) niso najudobnejše. Kvaliteta cest variira od obvoznic do poti za koze, ostali udeleženci imajo svojo logiko (boj se tovornjakov in avtobusov), vse skupaj privede do kombinacije živčnosti in utrujenosti. Vendar pa razgledi in situacije odtehtajo vso zadevo. Ha Giang, dasiravno skomercializiran in poln tako imenovanih easy riderjev, ki prevažajo pijane Angleže ne razočara. Tudi v tem kaosu se da najti ceste in nastanitve, ki niso polne turistov. Tudi zahodni del severnega Vietnama je lep. Teras je nebroj, prelazov tudi. Znameniti kitajski kraški stožci so v megličasti daljavi.

Vse skupaj sva motorirala 25 dni. Nekaj trajnih spominov:

Obisk modela, ki na originalni oz. neindustrijski način nabira in obdeluje čaj, kjer sva pila 25 let star pu erh.
Moto izlet v Mù Cang Chảiju in celotno bivanje tam. Verjetno zato, ker sva po nekaj nastanitvah končno našla eno, kjer je lastnica govorila angleško in sva dobila nekaj informacij o okolišu in zgodovini ter ljudstvu Hmong. Res sva se nagledala teras, sicer še v rjavem stanju, saj so čakali na deževno dobo.
Hurikan v Bao Lacu ob 4ih zjutraj, ko nisva vedela ali bo streha in najin homestay preživel noč.
Pu Luong – zelene in še bolj zelene riževe terase.
Bližnjice, ki to niso in za 20 km rabiš dve uri. Cesta je občasno ribnik za račke, večino časa pa deluje, kot da so pravkar doživeli naravno katastrofo epskih razsežnosti (niso).

Zadnje dni v Hanoju izkoristiva za chill and relax. Ponovno se podava na organizirano turo, tokrat o zgodovini in ekonomiji delov Hanoja in Vietnama. Poučno in fajn. Res so ga najebal Vietnamci že od 2. svet. vojne naprej (no, tudi Francozi in Japonci jih niso šparali). Velika zahvala gre Nixonu in Kissingerju za popolno opustošenje delov Vietnama in Laosa, vse v luči “napačne ideologije”. Dobro so Američane Vietnamci peljal scat, ampak vseeno ostane neprijeten priokus, kako izvajaš masovne pokole (po nesreči my ass), s kemikalijami uničiš džunglo (baje še danes tam ne rase popolnoma nič, prst morajo fizično odstranit in pripeljat novo), pa so ZDA vseeno neka kvazi moralna avtoriteta. No tej vojni je sledila še Kambodža in seveda za konec Kitajska. In ker so v vseh teh vojnah izšli bolj kot ne kot zmagovalci, temu primerno vidiš veliko propagande, tako na ulicah, kot v muzejih (obiskal sem dva – precej old school muzeja, z veliko slikami in besedili, ki se ti jih na eni točki pač ne da več brat). Ho Chi Min je pa itak idol tukaj. Razumljivo. Potrebno je bilo prodati motor, kar ne gre kot predvideno. Obisk masaž, fitnesa, najinih najljubših točk s hrano. Nataša je navdušena nad Bun ca juho – ribja juha z nudli, arašidi, zelenjavo. Res dobr. Nataša še vedno razmišlja ali potrebuje še 2 nahrbtnika in kipce mačk, ki mahajo. K sreči je najina pot še dolga, tako da dodatna prtljaga ni ravno dobrodošla.

Bamboo forest

Strma pot do homestaya

Kup otrok na kupu

Mu cang chau terase

Smoothies

Razlgeda ni, je pa sadje

Little people of Hmong

Otroc pa race

Sunsets

Poziranje

Na vrhu hriba

Razgledi

Ko motor ne zmore več

Green

FOOD massage

Videographer

Povzetek Vietnama bi bil: kitajski pristop, ena politična stranka, vendar je vsakodnevno življenje hard core kapitalizem, brez socialnih ugodnosti za povprečnega Vietnamca, izjema so etnične manjšine na severu, ki pa ga “najebejo” drugje. Penzije, zdravstvo, šolstvo, itd. pozabi in se znajdi sam. Veliko se dela na infrastrukturi, ceste na severu se večinoma prenavljajo – sama logistika in plan je precej nelogičen, saj na 20-40km dolgem gradbišču vidiš vse možne faze gradnje. 5krat. Srečala sva veliko različnih pristopov do tujcev. Od tega da naju je model vodil z motorjem do Bahn My-ja (njihova nadgradnja francoske bagete), ki sva ga iskala v nekem mestu, do tega, da se nočejo pogovarjat s tabo. Včasih se zdi, da ko prideš v turistično nastanitev si jim popolnoma odveč, ker nisi domač turist in je z nami delo. No tako je v večini primerov. Pri tistih, ki znajo angleško ali pa si to vsaj želijo, ni težav. Pomagajo, usmerjajo. Google translate je NUJA. Zgodi se tudi, da se vprašaš o inteligenci marsikaterega, ko mu poizkušaš s pantomimo in ostalim nekaj dopovedat, pa te gleda kot da si iz Marsa. Ja verjetno ga ne sprašuješ o politično – ekonomski situaciji Myanmara in odnosov s Filipini, samo zanima me, kje imate Bahn My. Hrana, o kateri sva veliko slišala, je “hit or miss”. Imela sva nekaj res dobrih obrokov in doma pripravljenih večerij, pa nekaj podpovprečnih izkušenj. Hanoj po pestrosti izstopa, na podeželju pa rotirajo ene 6 jedi in to je to. Po pogovoru s par domačini in domačinkami so še vedno zelo old school družba, ženska se mora omožit do 25ga, drugače je out (pri etničnih manjšinah je skrajni rok 17), sledi skrb za njegove tastare, hišo, svoje otroke, itd., tako kot pri nas ene 70 let nazaj. K temu dodajmo še, da se na njivah primarno vidi le ženske, možakarji pa sedijo in gledajo bivole, ki se pasejo. Baje moški tudi veliko pijejo in občasno zganjajo nasilje. Lokalci se sem in tja navdušujejo nad mano (kakšna roka in slika), Nataša je nevidna in tako je prav, kaj pa ne kuha kosila! To je predvsem zanimivo, če gledaš s stališča, da so “komunistična” država in vsaj v skladu s propagando enakopravni. Aja nevesta stane 200 €. Za toliko jih kupujejo Kitajci, kjer manjka punc. #dobrnamgre. Delajo veliko, naredijo veliko manj kot delajo. Dopusta je 7 – 10 dni na leto, ki si ga vzamejo ob lunarnem novem letu. Se je pa država odločila, da je poleg cest prioriteta mobilni signal in tako se izkaže, da sva se na celotni poti znašla brez 4Gja le enkrat. Vas morda nima ceste, ima pa signal, trgovino s telefoni in frizerja. Relief je bolj zajeban od našega, neurja imajo tudi vsako leto, razdalje so ogromne, pa vendarle signal dela bolje kot pri Nataši doma. Stvar interesa torej!

Aja, pa zastave. ZASTAVE povsod, v mešanici s propagandnimi posterji.

Ali prideva še kdaj? Hanoi zagotovo še, jug obvezno, samo v drugem letnem času, sever še enkrat pa mogoče. Čeprav Nataša pravi, da s kraškimi stožci še ni rekla zadnje besede.

Med samim potovanjem sva se odločila, da ne potujeva na jug Vietnama, saj je v Ho Chi Minhu trenutno čez 40 stopinj, prav tako v Kambodži kar pomeni, da sva omejena s časom v dnevu, ki ga lahko izkoristiva za turizem, ostalo pa sediš nekje na klimi. Zatorej greva na Japonsko. Mogoče tudi potrebujeva eno državo, kjer so stvari “organizirane”. Baje.

Vietnam: zelo za. 5 stars out of 5.