Popotništvo part 4 – Japonska

Naslednjih 5 dni sva preživela v Tokiu. Kje je gužva? Razen na treh, štirih popularnih točkah, je Tokio počival, saj sva bila tam ravno v času njihovih prvomajskih praznikov, ko cela država obstane in si privoščijo počitnice. Vsi pravijo, da je to najslabši čas za potovanje na Japonsko, kar verjetno drži za marsikateri kraj, v Tokiu pa je bilo prav zanimivo opazovati občasno povsem prazne ulice in soseske. Kje so vse drage stvari in zakompliciran javni prevoz? Kljub “nasvetom” Youtuberjev o kompleksnosti Tokijskega javnega prevoza sva dokaj hitro pokužila, kako deluje, kupila 3 dnevno karto in šla počet “čudne” stvari, only avaliable in Japan. In sva šla v Maid caffee – now that was weird. Japonke napravljene v French maid outfite. Jaz sem bil master, Nataša pa princess. Še kartice sva dobila, da lahko to potrdiva. Ena izmed boljših stvari je bil obisk TeamLab Planets (art show), vmes pa sva pregledala še nekaj trgovin z elektroniko, sex shop in vsakič znova našla bifeje s hrano za ceno med 4 – 6 € po glavi (Twitter me je obtožil, da si zmišljujem). Tokio je en velik nakupovalni center, bombardiranje s potrošništvom na vsakem koraku vzame čar mestu, ki zagotovo lahko ponudi več stvari kot pojdite na XY ulico za najboljše nakupovanje! Če vprašate Natašo, bo brez dileme rekla, da je najboljši del zbiranje štampiljk. Vsaka postaja (in tudi marsikatera druga znamenitost) ima svojo štampiljko, tako da sva za vsak transport porabila še extra 5 minut, ker je Nataša iskala lokacijo štampiljke. Sedaj ima cel zvezek le-teh. Drugače je dobra fora, nekaj kar bi Slovenija lahko tudi uvedla, ne da imamo samo tiste dolgočasne štampiljke na vrhu hribov in gora. Japonci so iz tega naredili umetnost in zabavo. Še ena stvar nad katero se je navdušila Nataša je sushi conveyer belt restavracija. Sušiji se pred tabo vrtijo na tekočem traku, jedilnik si sestaviš sam. Nekatere stvari so izgledale še na pol žive, predvsem pa so sušiji bolj bogati z ribami kot pri nas. In je lahko tudi budget friendly. Oba sva se najedla za med 1800 in 2200 jeni (1 € = 160 jenov).

Po Tokiu je sledila Osaka. Največjo torbo sva spet poslala s pošto, kjer so povedali, da zaradi praznikov ne bo prišla vsaj 2 dni (tako kot iz letališča), pa je bila v najinem hotelu že naslednji dan. Sorry mister. In za transport do Osake sva izbrala Shinkansen. 85 € po osebi. Ni poceni, je pa hitro. In pride na minuto. 11.30 štart iz glavne železniške v Tokiu, 14.00 se vrata odprejo na postaji Shin-Osaka. Osaka je precej drugačna od Tokia, manj bleščeča, manj nagužvana, malenkost manj te silijo k nakupovanju (čeprav še vedno zelo v primerjavi z evropskimi mesti). Ogledala sva si par templjev, grad, šla božat sove, ki premorejo zlobne poglede, dasiravno seveda niso. Zabavno preživet čas je bil v muzeju instant rezancev, kjer sva si lahko narisala in napakirala personalizirano instant juho. Ker je bilo do tja nekaj vožnje, sva si rekla, dajva bit varčna in greva z lokalnim, tapočasnim vlakom. Nekje na polovici poti sva ugotovila, da nima veze s katerim vlakom greš, ker noben ne ve, s katerim se voziš, saj se štempljaš za linijo in ne za hitrost vlaka. Imajo pa vsaj tri vrste primestnih vlakov – lokalni, semi express, express. Vsi so hitrejši kot karkoli v Sloveniji in vsi pridejo na minuto.

Osaki je sledil Kjoto, kjer sva ostala 4 noči. To je bil edini hotel na Japonskem z razgledom dasiravno na križišče dveh glavnih ulic, kar pa je tudi svojevrsten razgled. Ne veva, kje so podpisali Kjotski sporazum, midva sva se mela fajn. Ponovno tempelj, pa ogled opičjega gozda (še opice so bolj vljudne kot drugje v Aziji), pa še en tempelj, kolesarjenje po Kjotu, v enem parku sva srečala srne na 3 metre, Nataša do zobarja pobrusit zob, jaz sem šel mal tekačat po mestu oz. pešpoteh ob reki. Kot nekateri že veste, so naju japonske cene prvič vrgle na rit ravno pri obisku zobarja, saj so za popravilo gladko naračunali 400 eur, od tega 130, ker se morajo s tabo pogovarjati v angleščini. Na srečo je zobarjev v Kjotu mnogo in sva našla enega, ki je razumel, da za enominutno brušenje lahko računa manj in je postavil ceno na 40 eur.

Za eno noč sva skočila še v Himeji. Namen je bil predvsem ogled največjega gradu na Japonskem. Zakaj je največji? Ker je preživel vse požare, potrese in ostalo. In človek se praša, požari, but how? No grad je v večini narejen iz lesa, zatorej so bili požari resna nevarnost za japonske gradove. Grad in okolica sta lepa, gradu damo 4 zvezdice od 5ih. Cena ogleda je razumna. Na žalost sta bila ta in naslednji dan deževna, tako da od ostalega Himejija nisva imela kaj dosti. Na poti nazaj do Osake, sva se ustavila v Kobeju. Kobe, Kobe govedina. Tista govedina, kjer krave masirajo, jim predvajajo Mozzarta ipd. Prispela sva ob 11ih dopoldne in se pridružila dokaj rezervirani druščini na “kosilu”. Kuhar pred teboj speče meso in prilogo, seveda v japonskem vzdušju in veščinah. In zadeva je top. Tako izkušnja kot tudi samo meso. Za “kosilo” sva zapravila skupaj 50 € in to je bil daaaaleč najdražji obrok, ki sva ga imela na Japonskem.

Deževni popoldan v Osaki sva presenetljivo preživela v nakupovalnem centru. Japonsko pranje možganov, da je nakupovanje zakon, je končno obrodilo sadove in lotila sva se zapravljanja.

Zadnji dan na Japonskem sva preživela malo vsak po svoje. Jaz sem šel na razgledno točko v eni izmed višjih stolpnic v Osaki (60 nadstropji, cca 300m), Nataša zbirat štampiljke, skupaj sva se dobila za kosilo, seveda na sušiju, nato spet vsak malo po svoje, dan pa sva zaključila ob sončnem zahodu in pivu v pristanišču.

Japonska je bila država, katero sem si želel obiskati že od nekdaj, nisem si sicer mislil, da bo v sklopu tega potovanja. Vzela sva si zgolj 14 dni, predvsem zaradi budgeta. Sedaj sva obiskala “mestni” del, se pa oba strinjava, da je potrebno videti še podeželje. Aja pa sam moram še na obisk kakšnega japonskega TV showa. Pozitivno sva bila oba presenečena nad cenami, saj ni bilo niti približno tako drago, kot govori javnost. Hoteli so povsem dostopni in to ne neke luknje, temveč povsem solidni hoteli. Hrana prav tako. Jedla sva ceneje ali za isto ceno kot v Ljubljani. No kava je draga. Pa še zanič je. Prevozi s podzemno so po razumnih cenah, če zadevo rešuješ z dnevnimi kartami, pa postanejo poceni. Angleščina sicer ni neka močna točka, vendar se s pomočjo guguleguja in kretenj da rešiti marsikatero situacijo, predvsem pa je lažje, ker so zelo ustrežljivi in pripravljeni pomagati (en “station master” je Natašo in še eno Italijanko peljal čez celo postajo, večjo kot je ljubljanska, da sta dobili štampiljko). Občutek sem imel, da že s tem ko pozdraviš in se zahvališ v japonščini veliko pripomoreš k temu, da ti želijo pomagati. Je pa res, da te uvodni nagovor včasih udari nazaj, ker nekateri nato začnejo s teboj komunicirati v japonščini, kot da jo govoriš tekoče, ti pa stojiš tam kot kreten in gledaš v zrak.  Najbolj pa sva bila fascinirana na železnicami in točnostjo ter kako so rešili težave javnega transporta, za katerega v Sloveniji ves čas govorijo, kako se ne da, kako je pretežko, nerentabilno itd. Japonci so zadevo rešil in to zelo dobro. Všeč nama je bil matcha sladoled in matcha Kit Kat (to bi res lahko imel tudi pri nas). Sploh matcha sladoled, ki sva se ga poskusila najest še za naprej. Obiski znamenitosti so cenovno ugodni, so pa dražje organizirane aktivnosti in entertainment stvari, zato sva šla samo na eno (TeamLab).

Kot turista sva se počutila varno in nasploh super, verjamem pa, da je stvar zelo drugačna, če živiš tam. Npr. poslovneže videvaš ob 20:00, ko v trgovinah kupujejo hrano na poti iz službe, ker dela se cel dan. Prav tako bi na dolgi rok pogrešal naravo. Parki so lepi, izven njih pa dreves praktično ni. Prostor je dragocen in ga primanjkuje, tako da drevesa pač niso prioriteta. Seveda, ko pride do shopping centrov, pa je princip “udri brate” in prostor ni več sporen.

Japonska je en tak skupek kulture in družbene ureditve s strogimi pravili, na drugi strani pa anime, manga, chiikawa, maid cafes, velikokrat imaš WTF momente. Tisti dve atomski bombi sta res naredili en zanimiv zasuk. Druge razlage nimam.