MALEZIJA IN SINGAPUR
Namen je bil predvsem počivanje. Vietnam in Japonska sta naju precej utrudila. Ja stara sva in ni več tako enostavno menjati vzmetnico vsake 2 dni in raziskovati nove place od sončnega vzhoda do zahoda in še dlje. Let Osaka – Kuala Lumpur (KL) z Air Asia. Povprečna izkušnja. Nizkocenovc z wide body letalom in samo 7urnim letom.
V Kuala Lumpur prispeva popoldne in prvo presenečenje – Grab voznik je voznica. Moja prva “taksi” šoferka ever. In to v tradicionalno muslimanski državi. Zanimivo. Zadeva se je ponovila še dvakrat, saj je, ne glede na to da ima KL soliden javni prevoz (ki pa ni najbolj logičen, obenem pa mesto ni ravno prilagojeno hoji), Grab še vedno najboljša varianta za transport. Prišla sva v “influencerski” hotel oz. hotel vplivnežev. Zakaj? Slika pove vse. 60 nadstropji, infinity pool in razgled na Petronas towers.
Prav tako sva imela možnost ogleda njihovega obstoja v naravnem okolju / influencers in the wild t.i. homo inluencus – zelo individualna teritorialno naravnana bitja z veliko fotografske opreme, egoističnimi vedenjskimi nagnjenji in dodelanim stilom. Popolnost je na prvem mestu. Običajno jih spremlja fotografski fante / boyfriend with technical skills, ki skrbi za foto/video zadeve. Nahajajo se na turistično zanimivih mestih, predhodno že znanih s strani drugih homo influencersov. Priporoča se izogibanje, lahko opazovanje od daleč. Šalo na stran, stik naju dveh neurejenih povprečnežev z maso popolnih pozerskih bitij je bil dokaj bizaren, zato sva jo relativno hitro ucvrla drugam. Udeležila sva se pokušine poulične hrane z vodičem iz Pakistana in bilo je fajn. Hrana je dobra in cenovno zelo ugodna in Nataša je prvič poizkusila zloglasni durian, jaz pa sem ga drugič poizkusil prvič, saj je prvič tako dolgo nazaj, da se ne spomnim več. Glede na svoj sloves je pokušina duriana potekala mirno in brez presežkov v eno ali drugo smer.
Naslednjih par dni sva malo bluzila po KL, med drugim sva obiskala park metuljev. Sledil je 8 urni transfer na sever države. Avtobusna postaja v KL je večja kot 80 % letališč v Evropi, sam avtobus pa nekaj, kar bi si Flix bus lahko vzel kot “benchmark” za svoje avtobuse. Delux sedeži (samo trije v vrsti). In takih je večina avtobusov na daljše razdalje v Maleziji. Sam sistem vkrcanja je bil sicer malo zmeden, vendar nama je uspelo najti prava vrata za pravo družbo za pravi avtobus v pravo mesto.
Prvi odmor je bil otok Perhentian Kecil (mali), cca 30 minut vožnje s čolnom od celine. Nisva vedela, kaj pričakovati, ne od podmorskega življenja, ne od samega otoka. Vendar je bilo fajn. Predvsem podvodno življenje, dasiravno je bila vidljivost slaba (cca 6m), je na določenih lokacijah presenetilo. Naredila sva dva potopa s scubo in predvsem prvega bi uvrstil med top 3 potope, ki sem jih do sedaj opravil. Količina rib in raznovrstnost rib je bila res wau. “House reef” ni bil nek presežek za snorkljanje, vendar si še vedno lahko našel morske pse, skate, male morene ipd. 4* out of 5 Temperatura vode: 31 – 32 stopinj. Ja tako toplo, da je že vroče. Naj bi naredil par slik za podjetje C4, ki so mi poslali en neopren, vendar nisem imel niti najmanjše želje tlačiti se v njihov neopren. Po štirih dneh sva se preselila na 10 minut oddaljen otok Perhentian Besar (velik). 10 minut hoje stran je bil “coral bay”, ki ponuja res veliko koral in sklepam, da je v boljši vidljivosti zaliv res čaroben. Velikost in število koral ter rib med koralami je nenormalna, prav tako pa so korale zdrave in “neuničene” s strani homo floutusa (homo floutus – človek, ki ne zna plavat in ga nad vodo drži rešilni jopič. Običajno se zadržujejo v srednje velikih skupinah, na mesto interesa so pripeljani s čolni. Prav tako ne poznajo pravil obnašanja v vodi in jim je vseeno za podvodna živa bitja. V nekaj letih uničijo vse na kar lahko stopijo, vključno s koralami in ostalim morskim življenjem. Glasni in s kamerami v rokah. Priporoča se izogibanje.). Tukaj sva preživela še par dni in se odpravila proti Singapurju. Ker pa je pot do Singapurja dolga sva se odločila, da si vmes vzameva 6 dni na otoku Tioman. To je malo večji otok, predvsem znan kot vikend točka za Singapurce. Dve uri s trajektom in voila. Malo tauhanja, snorkljanja in dobre hrane. Otok je veliko bolj rasno mešan kot otoka Perhentian, tudi s strani “domačinov” oz. lastnikov nepremičnin. Veliko je Kitajcev in Indijcev. Je pa to brezcarinska cona, posledično je alkohol poceni, za razliko od ostale Malezije, kjer je alkohol zelo drag. Temperature in vlaga so človeku neprijazne do izvajanja kakršnih koli aktivnosti – eno uro teka v 5ih dneh sem zmogel, to je bilo pa to. Sledil je transfer do Johor Bahruja, kjer sva prespala eno noč in se nato odpravila po kopenski meji v Singapure. Jao ker kažin. Najprej peš do avtobusne postaje. “15 minut”, ki se spremenijo v 45, saj znotraj postaje delaš osmice in kroge in gor in dol, na voljo pa nobenega vozička za prtljago. In midva nekaj prtljage vseeno imava. Če to združimo s temperaturami in vlago, ni da bi si midva želela vsakič hodit 2 uri. Mejna kontrola na malezijski strani, sledi avtobus čez reko, morje, nwem nekaj, dol iz avtobusa, na singapursko mejo, kjer stvari delajo nenormalno počasi, dasiravno je avtomatsko preverjanje potnih listov. Nato jim ni všeč moj potapljaški nož (nikoli jim ni všeč v Singapurju, vendar mi zaupajo: “Sir, please keep this in your diving bag until you leave Singapore.” Pa ravno tokrat, ko sem se želel malo sprehajati po Singapurju z nožem za pasom. Pofl). No potem pa spet na avtobus, do naslednje postaje. Seveda te na meji shladijo na “prijetnih” 17 stopinj, kar lahko pusti posledice na grlu. Kako je s plačilom prevoza – vsak ti pove drugo zgodbo. Vseeno je kondukter pred avtobusom na singapurski strani prijazen in nama pogleda skozi prste, ko poveva, da na izhodu nisva plačala. K sreči nama lokalna gospa pomaga z nasveti, na koncu pa mi celo naredi Hot spot za internete (malezijski signal preneha delovati v trenutku, ko prestopiš mejo), da si naročiva Grab do hotela. Singapur že poznava od prej in nimava nekih pretiranih želja skakat okoli. Greva pogledat light show v Marina bay sands, ki so ga posodobili, malo šopingirava in kritizirava podražitve, primerjava njihov javni prevoz z japonskim (nekdo zmaga na enih področjih, drug pa na drugih), plačava 80 € za večerjo in 3 pijače, se dobiva z lokalcem s katerim smo se spoznali na Filipinih in se zagovorimo za kar nekaj ur. Izveva cel kup zanimivih regionalnih rasno-političnih podatkov, kar je fino. Zadnje jutro sem šel odtečt po plaži – odlična infrastruktura za rekreacijo. Vročina in vlaga zahtevajo svoj davek. Vrhunec Singapurja je spet letališče Changi, kjer sva že 5 ur pred letom v Avstralijo, saj ima Nataša Lounge pass in tako se lahko pred letom stuširava, najeva in spijeva par kozarcev alkohola. Dasiravno je celotno letališče res uporabniku prijazno z udobnimi sedeži in možnostmi čakanja pa ugotoviva, da so možnosti za izboljšanje – na terminalih 1 in 2 se security check opravi predno se vkrcaš, kar pomeni da od varnostne kontrole do leta, ki lahko traja tudi 1 uro, nimaš na voljo ne WC-ja ali kakršne koli trgovine, prav tako pa je na voljo samo en pitnik. Ni ravno najboljša situacija, če moraš na WC, ker si popil 5 kozarcev vina in 2 whiskeya. In tako sva na letalu za Sydney….
Pozitivne stvari Malezije so zagotovo varnost, cena in kvaliteta ter raznovrstnost hrane, prav tako imajo dobro infrastrukturo. Se kar “znajo it”. Večina ljudi zna angleško oz. vsaj osnove in ponovno sem lahko obnavljal svoje znanje indonezijščine, saj sta si jezika precej podobna. Prevozi so prav tako cenovno ugodni, kot tudi nastanitve. Ljudje so praviloma prijazni in niso vsiljivi. Smeti ni veliko, vseeno pa razočarajo pogledi na kilometre in kilometre palminih nasadov. So versko in rasno zelo mešana država, kar ima svoje pluse in minuse. Npr. izjava taksista: “lazy muslims, they have 2 hours off for prayers. Government protects them all the time”, ti da misliti. Ena stvar, ki naju je kar precej negativno presenetila so bile zakrite 6 – 7 let stare punčke. Zakaj že tako zgodaj? Ne veva, očitno je taka malezijska verzija islama. Nataša še dodaja, da je bilo brez moje prisotnosti v njeno smer na plaži uperjenih kar nekaj moških pogledov, kljub dolgim rokavom in kratkim hlačam. No, posledično sva preostali čas na plaži preživljala skupaj.
V najinem prvotnem planu je bil še Borneo vendar, zaradi že na začetku omenjene utrujenosti, nisva letela tja in si otok puščava za naslednjič ko prideva v JV Azijo. Dobila sva veliko pozitivnih mnenj glede Bornea tako da… zagotovo.
Singapur je bil manjše razočaranje, predvsem zaradi cen nastanitev (kaj dobiš za kakšen denar, predvsem napram Japonski), kot tudi cen hrane in ostalih stvari. Sva izvedela, da so po Covidu cene naravnost poskočile. Več nakupovanja bi morala opraviti na Japonskem Ostale stvari so, kot so vedno bile. Urejeno, čisto, logično, varno. Če prideš prvič v mesto imaš kar nekaj stvari, da jih obiščeš in vidiš, za naju (no predvsem mene) pa ni več zanimivo, plus malo sva morala gledati na finančni aspekt, saj naju čaka Avstralija, ki zagotovo ni poceni. No light showa v Marini vseeno ne gre zamudit.
