Popotništvo part 6 - Avstralija

“They come for the fires.”

Samo 7 urni let do Sydneya. Dasiravno sva letela z nizkocenovno letalsko družbo je bil let vseeno ok. FlyScoot se kar zna it. Prijazno letališko osebje, nakup sim kartic na letališču in uber prevoz do najine nastanitve. Prvi vtis Avstralije. Dejansko stvari niso na glavo. Aja pa mraz. Po nenormalno vroči Maleziji sva bila kar presenečena nad temperaturo v Sydneyu. Prvih 5 dni sva bivala v AirBNB-ju pri Jim-u. Zanimiv model, ki piše knjige, živi v prilično majhni vrstni hiši iz prehoda 19. na 20. stoletje in ima rad prepih. Ja, res ima rad prepih. Odprta vsa vrata, gorilnik pa na ful. Logike nisem želel izpodbijati. Naju je pa indoktriniral v osnove avstralskih športnih navad (rugby -le, australian rules ipd.). Prva stvar, ki sva jo naredila še isti dan – pogledat Sydneysko opero. Natašina otroška želja izpolnjena. Čas, da greva domov Naslednja dva dneva je bila Nataša šibkega zdravja (singapurske klime so posebno zoprn izziv), zato sem se sam odpravil po okoliških “must see” zadevah. Všeč mi je bil muzej The Barracs, ki predstavi prva leta naseljevanja kaznjencev v Avstralijo, njihova življenja in razloge, da so končali v Avstraliji in pa kako se je to potem razvilo v zatočišče za ostale prišleke, predvsem ženske, ki jim je bila to vstopna točka. Lepi razgledi, urejene pešpoti. Javni prevoz dela, vključno s trajekti. Udeležila sva se stand up večera, ki je bil lepa popestritev – Comedy untamed, sicer v malo dodgy delu, kjer naju je med čakanjem na predstavo “prijateljica noči” pregnala iz njenega “vogala”. Pa varnostnik je izgledal in se obnašal, kot da on potrebuje varnostnika, da ga vrže iz lokala. V naslednjih dneh sva obiskala še Manly beach – predvsem vožnja tja in nazaj s trajektom izpred Sydneyske opere je lepa izkušnja, in Univerzo, ki je med top 20 na svetu bojda – res je lep campus, prav tisto soboto so imeli tudi izpite.

Nato sva se z letalom prestavila severno. V Brisbane. Rent a car, volan na desni. K sreči imam ravno malo izkušenj z vožnjo avta po levi strani, je bilo pa jebeno stresno. Najprej sva se zategnila do Gold Coasta, kjer sva obiskala par, ki sva ju spoznala na Raja Ampatu.

Naslednji dan sva za nekaj dni odšla na sever do Sunshine coasta, med tem pa obiskala še Australia Zoo, ki je slaven zaradi ustanovitelja – Steve Erwin. Res lep živalski vrt, kjer imajo živali veliko prostora, kenguruji se sprehajajo kar prosto in jih lahko čohaš, tudi koale lahko nežno pobožaš, a le pod nadzorom čuvaja. Skratka, precej otroških uau momentov v enem popoldnevu. Vrhunec najinega sicer petdnevnega raziskovanja obale je bilo plavanje s kiti grbavci. Moj bivši tečajnik, ki je sedaj sam inštruktor, naju je odpeljal na “whale watching”. Sicer samega plavanja s kiti ni bilo veliko (20 sekund), sva pa jih videla od blizu tudi iz čolna. Za top dodatek so poskrbeli občasni delfini in snorklanje na manjšem grebenu, kjer je bilo nebroj želv in kar nekaj morskih psov. Tukaj izgledajo malo bolj resno, kot kar sva videla do sedaj. Nataša si je mene izbrala za živi ščit, na srečo so bili sharkiji razpoloženi lenobno.

Sledil je 300km transfer na jugozahod, na avstralsko podeželje v t.i. pas granita (Granite Belt), ki ponuja mnogo vina in lepe sprehode. Pri gospe Jackie sva bookirala AirBnb in naslednje 4 dni vandrala po dveh okoliških nacionalnih parkih. Prilično nezahteven teren, a vseeno noro lepi razgledi, povsem drugačni od evropskih. Temperatura ponoči je bila okoli 2 stopinji, čez dan do 17, izolacije na vikendu pa nobene. Manjši kamin je gorel do konca, pomagale so 3 deke in električno ogrevana blazina. Velika popestritev so bile različne ptice okoli hiše in pa hišni kenguru, ki je vsak dan skakljal le kakšnih 100m stran od hiše. Brbončice sva odšla razvajat na dva “wine tastinga”, kar se je izkazalo za eno boljših in presenetljivo poceni izkušenj – če kupiš vino je zastonj, drugače pa 10 $AU = 6 € na osebo. Cene vin so bolj zanimive, a še vedno tudi za naju dostopne v primerjavi z drugim alkoholom.

Za zadnje dva dni sva ponovno odšla do kolegov na Gold Coast, kjer smo skupaj preživeli še najine zadnje trenutke tega mega potovanja in sva pozornost z melanholičnega zaključka preusmerila v super druženje. Vmes sva se ustavila še v slavnem Byron bayu, najbolj znanem surferskem zalivu v Avstraliji, kjer sva dokončno sklenila, da je surfanje totalno precenjeno, ker se dogaja, ma skoraj nič. Gledat tekmo v hitri hoji je bolj zanimivo. Med sprehodom do najbolj vzhodne točke Avstralije (Walgun – Cape Byron) sva imela z obale možnost opazovati kite in delfine. Res prijetno presenečenje. Se pa je nama izmuznil Thor oz. Chris Hemsworth, ki živi v neposredni okolici, in je razlog, da je okolica postala manj alternativna in bolj prestižna. Ljudje imajo mešane občutke. No, najin Chris naju je naslednji dan odpeljal še na par krajših sprehodov, zadnji dan pa sva lahko opazovala, kako ptiči lovijo ribe, ko se kot puščica z višine 15 metrov poženejo v morje. Zgleda impresivno.

Avstralija je bila verjetno najboljša izbira za zadnjo destinacijo (morda bi bil še bolj ugoden zaključek, če bi lahko za zadnjo aktivnost šopingirala na Japonskem – okužili so naju!). Prijetne temperature omogočajo fizično aktivnost, za katero v bolj tropskih državah običajno ni ravno volje. Kratek dan je sicer malo omejil raziskovanje, na ta račun sva pač delala krajše razdalje. Avstralija NI poceni država. Razen bencin. Koktejli za 25 $AU pridejo v poštev samo, ko ti kolega časti rundo Čeprav sva “poštukala” s tajsko hrano, sva primarno kuhala sama. Aldi je primerljiv z našim, ponudba je boljša, le sadje in zelenjava sta dražja. Made in Australia piše povsod, kjer to drži, in na to so očitno kot potrošniki ponosni! Mesta in narava so čisti, ljudje res prijazni – vsak ti pomaga in za razliko od US&A ne izgleda prisiljeno. Razni natakarji, zaposleni v trgovinah napitnine ne pričakujejo in so razpoloženi, ker to paše v opis delovnih nalog. No worries Vsi športajo – zjutraj sem opravil nekaj tekov in že vidiš kar nekaj ljudi, ki so aktivni, obenem pa je infrastruktura tudi uporabnikom primerna. Razen kolesarske poti, te izven mest ne delujejo ravno varno ali prijetno za vožnjo. Vožnja po cestah, dasiravno je volan na napačni strani, je manj stresna kot pri nas v Evropi. Omejitev je med 100 in 110 in večina se tega drži. Strah vzbujajo le tovornjaki na podeželju in kenguruji ponoči (žalostno je videti množico povoženih ob cesti). Aja, imajo malce kompleksov teli Avstralci. Veliki avti pa to. Ameriški pridih. RAM 2500, FORD RANGER. No sej za ene je logično. Rabiš met velik avto, če vlečeš še čoln. No, vsi čolnov nimajo in se zdi, da malo pretiravajo. Prepoceni bencin bi rekel. Nasprotno pa niso prav nič poceni najemnine v mestih (sem najprej mislil, da mi govorijo številke na mesec… ne ne, na teden!!!).

No, zanimiv je še ta odnos s prepihom in nepoznavanjem osnov termodinamike ter kako se vse skupaj preslika v mesečne stroške. Okna odpret, ampak imet grelnik. Jih moramo vzet v roke mi Slovenci in poučit o nevarnostih prepiha.

In pa še en zanimiv hobi. They come for the fires – torej: prebivalci obalnih mest pridejo na podeželje v AirBNBje, ki imajo kamine, da lahko gledajo ogenj, kako gori. True story. Ko sva to slišala prvič nisva imela pojma, kaj hočejo povedat s tem “da pridejo na ogenj”, nato pa nama je najina Jackie razložila, da ja, to je “the thing” in je zato pozimi v pasu vina in nizkih temperatur visoka sezona.

Avstralija je pod nujno spet. Kater del, ne vem. Mogoče great barier reef ali pa zahodna Avstralija.